Danes sem prebrala čudovit članek Katje Krasko Štebljaj o izkušnji z izgorelostjo
http://siol.net/trendi/odnosi/sindrom-adrenalne-izgorelosti-tudi-supermanom-se-zlomijo-krila-intervju-447618 In en del napisanega bi se bilo dobro zapomniti, vsi, za vedno..... Katja Krasko Štebljaj o korakih, ki nas lahko zadržijo pred vrati adrenalne izgorelosti:
Če se malo zamislim, večina od nas je že kdaj občutila izgorelost ali se ji je približala, samo zavedali se nismo, prepoznali nismo znakov, ki nam počasi uničujejo osebnost, delovno zavzetost, okolje okoli nas. Zato - dokler je še čas: ustavimo se malo in se osredotočimo na naše bistvo - nas same in naše bližnje. Svet se bo še vedno vrtel, tudi brez naše naglice in naučeno -zaigrane vneme.
Comments
Potrpi z vsem, kar v tebi še ni rešeno .
Poskusi ljubiti vprašanja sama . Ne išči zdaj odgovorov, ki jih ni moč dati, ker bi jih ne zmogel živeti. In stvar je v tem: živeti vse. Živi vprašanja zdaj. Morda boš potem zlagoma, ne da bi opazil, nekega daljnega dne zaživel odgovore. Rilke Sem človek kakor vi. Sem hči svojih staršev, ki so mi poklonili življenje. In tega živim – ker ga hočem živeti.
Ponosna sem, da sem svobodno bitje, ki nima predsodkov, ki spoštuje vsakogar. » Predsodkov ne gre občudovati, pa vendar so občudovanja vredni. Nenadoma se naša sodba loči od objektivnih danosti, v katerih se nahajamo. V nekem duševnem procesu se iz domišljije iz posameznih drobcev zaznavanja izpostavi zmedeno izkustvo, ki se vrine pred dejanskostjo,« opredeljuje Alexander Mitscherlich. Najtežje so sprejemljivi predsodki, ki hitro, kot virusi, okužijo množice in postanejo epidemija. Ali je TISTI res tako drugačen od nas? »Nihče ne sme brezpogojno zavračati nobene individualnosti, pa če je ta še tako smešna, slaba ali bedna,« pravi nemški filozof Arthur Schopenhauer. »Večino stvari najprej definiramo in šele potem vidimo. V zmedi zunanjega sveta opazimo samo tisto, kar je za nas naša kultura že definirala, in težimo k temu, da vse gledamo, vidimo v stereotipnih oblikah naše kulture«. (W. Lippman). Predsodki so naše ogledalo- če dobro pogledamo vanj, vidimo sami sebe. Mi smo tisti, ki jih ustvarjamo in negujemo. Napake in šibkosti drugih opazimo, svoje skrijemo za kuliso predsodkov. ČEMU in ZAKAJ? Kot navaja Horkmheimer so »predsodki posledica zavisti, sovraštva in potlačenih strahov, ki izhajajo iz pomanjkanja življenjske širine in zadovoljstva. Preseganje predsodkov in strpnost do drugačnosti sta možna le pri ljudeh brez zavisti, pri uravnovešenih ljudeh- to pa so ljudje z zadostno širino izkustva. Takšni ljudje nimajo potrebe, da bi škodovali drugim ali da bi jim odklonili pomoč.« Po Univerzalni deklaraciji o človekovih pravicah je » ...vsakdo upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin ... ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršno koli okoliščino.« Vsak človek je svoj namen in pomen. Se vidite v tem? Smo zmožni premagati meje tolerance in samospoštovanja do mere strpnosti do drugačnih? Se zavedamo, da smo za nekatere tudi mi drugačni in da lahko v trenutku postanemo predmet predsodkov? Si to želimo? Bi poskusili? Nasmejmo se raje prihajajočemu tujcu, ponudimo mu par besed, sprejmimo ga – on je tak kot mi...... samo človek, ki živi. Preprosto gre za to, da se ne počutimo dobro v delovnem okolju in prelagamo svojo nezadovoljstvo, neučinkovitost, odmaknjenost na druge. Kako tipično človeško! Zanemarimo vse tiste pozitivne učinke timskega dela, medosebnih stikov in druženj za tisti slab občutek, ki nas vodi skozi dan, dneve, tedne, mogoče tudi mesece - če prej ne poiščemo druge službe, mogoče drugih aktivnosti ... Slabo razpoloženje in negativnost nista nalezljiva, kužni smo le mi - sodelavci se odmaknejo zato, ker v nas ni pozitivne energije in ker imajo občutek, da je naš edini cilj spraviti še njih v polje nezadovoljstva.
Nasvet: vsak človek ima slab dan, nima pa slabih tednov in mesecev - zato se zamislimo, poglejmo okoli sebe, povprašajmo prijatelje, bližnje sodelavce. Predvsem pa: POGLEJMO SE V OGLEDALO in našli bomo odgovornega za naša dejanja, naša odmikanja in slabo voljo. Večkrat se bomo pogledali vanj, bolj bomo odkriti do sebe in drugih v naši okolici. Po opravljeni raziskavi (Gallup, ZDA; 1998) organizacije, ki dosegajo višjo stopnjo zadovoljstva zaposlenih, presegajo tekmece:
22% v produktivnosti, 38% v zadovoljstvu potrošnikov, 27% v dobičkonosnosti in 22% v ohranjanju ključnih kadrov Zato ker ..... .
sam nadzor nad obvladovanjem predstavlja za vsako podjetje vsakodnevni izziv. Za učinmovito in dobičkonosno opravljanje poslovnih dejavnosti morajo podjetja zagotoviti realno presojo tveganj. Definirati morajo kazalnike tveganja, izdelati sistem spremljanja s pragi oziroma omejitvami. To pomeni, da morajo med redne aktivnosti vključevati tudi spremljanje gibanj kazalnikov tveganja ter pripraviti načrte ukrepanja za nepredvidljive situacije kakor tudi načrte za ponovno vzpostavitev stabilnega in varnega poslovanja. In jo pripravljam ... smernico - za vas, za vaše podjetje, za vaše zaposlene. Vsak posameznik oz. skupina dojema tveganje različno, odvisno od njegovih zaznav tveganja. Neresen pristop in podcenjevanje stanja poslabša situacijo, deluje kontra-produktivno in ne-motivacijsko ter poveča verjetnost nastanka najslabšega možnega scenarija – propad podjetja.
Jasno, podjetje brez ljudi ni živa stvar, tveganja sama po sebi zelo težko nastanejo - torej, za nastanek tveganj in kriznih trenutkov smo krivi ljudje. No, pa da povem drugače: zaradi različne percepcije in definiranja tveganj in dejavnikov tveganj, odgovorni pravočasno ali sploh ne ukrepajo. Iz tega sledi, da je največje tveganje v podjetju izbira pravih oseb za pravo delovno mesto. Kot zaposlena v podjetju se vsak dan srečujem z novimi izzivi - tveganji, ki izhajajo predvsem iz sodelavcev. Če zanemarim dejstvo stare, iztrošene, obrabljene delovne opreme in predvsem odnosa do lastnine podjetja, je ves fokus v ljudeh - njihovem obnašanju, toleriranju, sprejemanju sprememb, sodelovanju. Smo si pač različni, vendar nam je usojeno sodelovati - tako pač je.
Velikokrat izpostavim, da si človek lahko izbere življenjskega partnerja, prijatelje, pri otrocih že ne vemo, kakšni bodo, na izbor sodelavcev pa, razen če smo med "selektorji", nimamo vpliva. S sodelavci preživimo najmanj 8 ur na dan - ali ga s partnerjem, družino, prijatelji tudi ??? Torej lahko rečem, da smo zaposleni osnovno gonilo podjetja in obenem tudi nosilec tveganj. Sami zidovi in stvari mirujejo ..... Naučiti se moramo sodelovati, delati, preživeti v okolju, ki smo ga izbrali in za katerega stranice so postavili drugi. Je težko, včasih naporno, dostikrat nepozabno in sproščeno. Za posameznika je namreč zelo pomembno, da se v delovnem okolju dobro počuti , da ima rad svoje delovno okolje. Torej, pisala bom o anomalijah v delovnem okolju - tako negativnih, našla pa se bo tudi kakšna pozitivno praktična (uporabna). Namigi so dobrodošli! |
Podjetje je živa stvar, ki se razvija, raste, lahko pa tudi propade. Kako podjetja prepoznajo ključna tveganja in njihov vpliv na ciklus delovanja? Kdaj podjetje pride do točke, kjer si prizna, da je čas za spremembe?
|